En zelo zanimiv rek, ki se ga pri nas kar pogosto uporablja, je “da so nam obljubljali Švico, sedaj pa smo…”. Ob tem naj poudarim še enkrat – v Sloveniji se živi zelo dobro, se pa vsekakor strinjam, da bi lahko bilo še bolje. Ampak to je filozofska debata, ker nikoli ne bo tako dobro, da ne bi lahko bilo še bolje. Ob tem je ključno vprašanje, kdo je osnovna celica družbe ali države? To smo mi – posamezniki, družine, takšne in drugačne skupnosti. Kdo odloča o naši prihodnosti? Mi sami! To je dejstvo, ki se ga zaveda premalo ljudi. Izključno od nas je odvisno, kakšne odločitve bomo sprejeli in v katero smer bomo šli, ostalo so po mojem mnenju večinoma izgovori. Koliko izmed nas se vpraša, kaj lahko naredimo sami za to, da nam bo (še) bolje, kaj lahko vsak izmed nas prispeva? Prva zadeva je zagotovo, da sprejmemo odgovornost za svoja dejanja. S tem ne mislim nič negativnega. Izhajamo iz sistema, ki ga sicer že kar nekaj časa ni več, ampak je še vedno prisoten v naši mentaliteti. Ta sistem je v preteklosti poskrbel za vse – za izobrazbo, za službo, tudi za dopust, za otroke in na koncu tudi za pokojnine. Tega sistema ni več, ampak v splošnem prebivalci Slovenije tega še niso čisto osvojili. Ker tega sistema ni več, je dejstvo, da moramo več razmišljati o posledicah svojih odločitev na našo prihodnost. Morali bomo začeti načrtovati svojo prihodnost, potrebno se je zavedati, da nič več ni zagotovljeno. To ni nujno negativno, saj to načeloma pomeni, da se je potrebno za določene stvari v primerjavi s preteklostjo bolj potruditi, trud pa navadno pomeni napredek. Potrebno se je tudi zavedati, da kar ni zagotovljeno, je negotovo. Če je nekaj negotovo, to pomeni, da se je s tem potrebno ukvarjati na način, da se obvladuje potencialna tveganja.
Torej, če se vrnem k vprašanju, kdo odloča o naši prihodnosti? To ni trenutno vladajoča politika. Vsaka vlada, naj bo po mnenju neke interesne skupine dobra, po mnenju druge slaba, je prehodna. Na to nimamo neposrednega vpliva in če na nekaj nimamo vpliva, se je s tem škoda ukvarjati. Pri nas se preveč ljudi ukvarja s politiko, ljudje se zaradi politike celo prepirajo in izgubljajo energijo po nepotrebnem. Ampak, če dobro pomislite, je dejstvo, da o naši prihodnosti odločamo mi sami in nihče drug. Seveda obstajajo faktorji, na katere nimamo vpliva in tudi zato je potrebno načrtovanje. Vendar, če smo odkriti sami do sebe in ne iščemo izgovorov – odločitve, ki jih sprejemamo, so naše in te odločitve imajo odločilen vpliv na našo prihodnost.
Kako pa torej lahko vplivamo pozitivno na našo prihodnost in prihodnost družbe v celoti? Na način, da v čim večji meri poskrbimo sami zase, da sprejmemo odgovornost zase, da ne iščemo izgovorov in razlogov za svoj neuspeh v drugih. Živimo v svetu, kjer je denar pomemben faktor. Ljudje preživimo na tem svetu v povprečju 28.000 dni in prav vsak dan naših življenj je povezan z denarjem. Tudi že omenjeno pritoževanje je v veliki meri povezano z vprašanjem denarja. Ko predstavniki države govorijo o davkih, o proračunih, o socialnih pravicah, o gospodarstvu, govorijo dejansko o denarju. Na drugi strani je na žalost dejstvo, da je prebivalstvo Slovenije, ko govorimo o denarju, večinoma slabo izobraženo. To je seveda na eni strani posledica omenjenega sistema, v katerem smo živeli v ne tako davni preteklosti, na drugi strani pa nezaupanja, ki je posledica neznanja. Ampak kako naj bo država ali družba uspešna, če osnovne celice te družbe nimajo dovolj znanja in volje, da poskrbijo zase? Torej, odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi vsak izmed nas, je, da najprej poskrbi zase in za svojo družino. Posledično bo manj bremena na državi, več bo pozitivizma, če so ljudje optimistični, so bolj zadovoljni in zdravi, če so ljudje bolj uspešni, si več privoščijo, vpliv na celotno ekonomijo je pozitiven, posledično imamo več delovnih mest in krog je sklenjen. To je seveda poenostavljena teorija, ampak tudi neizpodbitno dejstvo. Negativen odnos in miselnost je potrebno zavestno zatreti, ker to v svojem bistvu zavira razvoj in napredek. Ironija je v tem, da ljudje ne dosežejo želenega uspeha v življenju ali ciljev, ker se bojijo neuspeha.
Družba, v kateri živimo, nas uči, da moramo biti pridni, da moramo pridobiti ustrezno stopnjo izobrazbe, si najti službo, ustvariti družino in poskrbeti za svoje potomce. Tako je tudi prav. Ampak, po čem hrepeni vsak izmed nas? Vsi si seveda želimo svobode, da preživimo svoje življenje, tako kot si želimo. Dejstvo pa je, da si je v svetu že od nekdaj potrebno svobodo kupiti. In smo spet pri denarju. Ljudi, ki si želijo svobode, se velikokrat označi za sanjače, tudi ljudi, ki si življenje predstavljajo nerealno, včasih tudi za lenobe. Gre za to, da je ta vzgoja, “uči se, prilagodi se in delaj”, pri nas in tudi širše tako zelo zakoreninjena, da se zdi nesprejemljivo kakršnokoli odstopanje. Zelo težko je narediti ta miselni preskok, ali pa ta prizadevanja zelo hitro propadejo zaradi pomanjkanja potrpljenja in discipline.
Na drugi strani smo dnevno bombardirani z reklamami za neke nepotrebne stvari, v katerih nas seveda na vse pretege prepričujejo, da vso to navlako nujno potrebujemo. Posledično nas celoten sistem, do neke mere tudi namenoma, sili v potrošniško miselnost, ne pa v razumno obnašanje. Potrošniška miselnost nas pa oddaljuje od svobode, ne samo finančne, ampak tudi psihične. Ljudje v tej miselnosti namreč postanejo odvisni od materialnih dobrin, ki nudijo kratkotrajno zadovoljstvo, na dolgi rok pa je to past, iz katere se je zelo težko rešiti in ki ima tudi izjemno negativen vpliv na naše finance. Ljudje tako postanejo apatični, negativni, nagnjeni k iskanju krivcev za situacijo, v kateri so se znašli. Ob tem zelo rad uporabim rek v katerem je po mojem mnenju precej resnice – ljudje kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo, z denarjem, ki ga nimajo, zato ker želijo narediti vtis na ljudi, ki jih ne marajo.
Na kratko, sistem, v katerem živimo, nas na zavestni in podzavestni ravni uči, da se je za preživetje potrebno prilagoditi oziroma podrediti, uči nas kako služiti drugim in za to dobiti neko mezdo in ob tem ne pretirano izstopati. Ne uči pa nas kako naj živimo, kako naj pozitivno prispevamo, ne vzpodbuja individualnega mišljenja in če govorimo o denarju – kako naj z denarjem upravljamo na način, da bomo dolgoročno ustvarili premoženje, ki nam bo nudilo varnost, svobodo in zadovoljno življenje.
